Dobre prakse skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri so zrasle iz skupnosti ali ob pomembnem sodelovanju oziroma vključevanju prebivalcev in drugih deležnikov v lokalnem okolju (princip od spodaj navzgor), ki jih tudi izvajajo oziroma upravljajo, in so s področij trajnostnega urejanja prostora, trajnostne mobilnosti, samooskrbe s hrano in ekološkega kmetijstva, lokalnega krožnega gospodarstva in trajnostne potrošnje, učinkovite rabe energije in oskrbe z energijo iz lokalnih obnovljivih virov, participativnega upravljanja ali drugega skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri.
